»Poštirkani« Moščanci na unikatnem Mostecu

V včerajšnjem popoldnevu, 19. aprila 2018, smo v dvorani brežiške knjižnice gostili predavanje o izjemnosti moščanskih nosov. Sliši se sicer malce hudomušno, a v ospredju so bili nosni glasovi, značilni za bližnji Mostec in okolico.

Dogodek smo pripravili v sodelovanju s predstavniki Civilne pobude v spomin doktorju Jožetu Toporišiču Mostec, naša gosta pa sta bila dr. Peter Jurgec (docent na Oddelku za jezikoslovje Univerze v Torontu) in dr. Karmen Kenda-Jež (dialektologinja z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU).

Predstavljeni so bili izsledki narečne raziskave, ki je bila izvedena v preteklih mesecih. Hkrati je to tudi ena izmed pomembnih dejavnosti skrbi za jezik, katero smo izvajali že v sklopu Toporišičevega leta. S slednjo v Posavju in širše nadaljujemo v sklopu gibanja Spoštujemo svoj jezik. Arhitekt Dušan Blatnik je zanj pripravil predstavitveni znak, katerega osnovna misel je dovolj povedna že sama zase: spoštujemo vsak svoj jezik in zato torej vse jezike.

Uvodoma smo spregovorili o jezikoslovju kot vedi ter številu svetovnih jezikov. Znano je, da vsaka dva tedna izumre en jezik – umre še zadnji govorec tega jezika. Posebnost slovenščine in Slovenije je variantnost, posledično tudi razlike med govorci sosednjih vasi. Bistveni sta energija in volja govorcev, da jezik prenesejo na novo generacijo. Pri tem je posebna in dragocena tudi vloga jezikoslovcev.

Na Mostecu izgovarjajo <nj> v besedah korenje, zelenje in konja s posebnim skozi nos izgovorjenim j-jevskim glasom. Raziskava potrjuje, dopolnjuje in razvija začetne ugotovitve Jožeta Toporišiča o naravi teh glasov in njihovem vplivu na izgovor sosednjih glasov. S posebno masko so izvajalci raziskave zajeli besede več kot tridesetih govorcev z Mosteca in iz okoliških vasi ter ugotovili, da so velikokrat nosne cele besede. To razkriva, da ima Mostec nosno harmonijo, ki je sicer glasovni pojav, pogost v številnih jezikih sveta. Vendar pa je moščanski govor doslej edinstveni primer, kjer nosno harmonijo najdemo samo ob j-jevskem nosnem glasu, ne pa drugod. V tem smislu moščanski govor ključno dopolnjuje razumevanje možnih glasovnih vzorcev v jezikih sveta.

Poučno druženje smo zaključili s klepetom in snovanjem novih idej ter sladkanjem z dobrotami, ki so jih pripravile domačinke z Mosteca. Nasmejali smo se ob pripovedovanju lokalnih posebnosti: za Moščance bojda velja, da so »poštirkanci«, nosni glasovi pa naj bi bili tudi odraz življenja ob vodi ter pogostejšega dihanja skozi nos.

 

Mateja Kus, odnosi z javnostmi

Pojdi nazaj