Slovenščina je gozd s številnimi visokimi drevesi in nižjim grmičevjem

V četrtek, 14. 4. 2016, smo spoznavali, raziskovali in se (v prenesenem pomenu) sprehajali po jezikovnem gozdičku.

Uvodoma smo v Dvorani Savice Zorko gostili predavanje oziroma predstavitev slovarskega portala Fran. Nadvse uporaben portal so dijakom 3. letnikov brežiške gimnazije predstavili višji znanstveni sodelavci z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter člani Pravopisne komisije pri SAZU – doc. dr. Nataša Jakop, dr. Peter Weiss in doc. dr. Helena Dobrovoljc. Slednji so bili tudi gostje popoldanske okrogle mize o jeziku Slovenščina na pragu tretjega tisočletja.

Zbrane je uvodoma pozdravila in nagovorila mag. Tea Bemkoč, direktorica Knjižnice Brežice. Z besedami Nelsona Mandele »Če se s človekom pogovarjaš v jeziku, ki ga razume, se mu pogovor vtisne v spomin. Če pa se s človekom pogovarjaš v njegovem maternem jeziku, se mu besede vtisnejo v srce.« je izpostavila pomen materinščine.

Druženje je bilo posredno posvečeno možu, ki je z véliko začetnico zapisan v zgodovino, obstoj in razvoj našega maternega jezika – akademiku prof. dr. Jožetu Toporišiču. Svetovljanu, ki se je rad vračal v rojstni kraj – na Mostec, kjer je z vaščani pokramljal v sebi tako ljubem narečju moščanščini.

Toporišičeva slovnica, izdana leta 1976, je bila velika prelomnica. Takrat ni bila sprejeta, kot bi pričakovali. Ob tem pomislimo na poti, po katerih hodimo vsak dan. Na teh bližnjih in daljnih popotovanjih pogosto naletimo na razpotja – tudi pravopisna. Pravopisna razpotja je tudi naslov monografije, posvečene Toporišiču, ki je izšla konec leta 2015. V knjigi so zbrani prispevki Toporišičevih učencev, prijateljev, sopotnikov ... tudi naslednikov. Izid monografije je bil hkrati tudi povod, da smo tovrsten večer pripravili v Toporišičevih domačih krajih.

Moderator okrogle mize, na kateri smo želeli obelodaniti predvsem dvoje – raziskovalno dejavnost in zapuščino akademika Toporišiča ter večno aktualno tematiko – sodobni jezik – je bil David Križman, profesor slovenščine in predsednik Slavističnega društva Posavja.

Slovenščina se je v zadnjih dvajsetih letih pokazala kot dinamičen jezik. Stroki izziv postavlja sodoben opis jezika, ki ga dnevno uporabljamo pri interpretaciji. Jezikoslovje se spopada z digitalno revolucijo. Učitelji oziroma profesorji v spisih in esejih pogosto naletijo na sproščeno pisanje, ki so se ga učenci in dijaki navzeli iz facebooka, sms-ov … Strokovnjaki se ob tem sprašujejo, ali je odraz sproščenega jezika jezikovna malomarnost ali jezikovno neznanje. Pomembno je, da učenci in dijaki pridejo v stik tako s knjižnim jezikom – visokimi drevesi v gozdu – kot tudi s pogovornimi različicami – nižjim gozdnim grmičevjem. Od okolja, v katerem se posameznik znajde, je odvisno, katero zvrst je primerneje uporabiti.

Profesor Toporišič je bil znan po svojem trudu za uvajanje slovenske besede, a njegovi neologizmi niso bili vedno najbolje sprejeti. Doc. dr. Nataša Jakop je izpostavila, da se je Toporišič za uporabo domačih strokovnih izrazov venomer zavzemal tudi na predavanjih. Sintakso so tako poznali pod izrazom skladnja, morfologijo pa kot oblikoslovje. Zagovarjal je trditev, da smo ljudje nagnjeni k temu, da besede podomačujemo; torej povemo po domače, po slovensko. Slednje ob pripravi novega slovenskega pravopisa polagajo na srce javnosti.

Inštitut za slovenski jezik je ustanova, kateri je tradicionalno podeljena skrb za jezik. Na eni strani jezik spremljajo kot sistem, pripravljajo slovarje, pravopis, popisujejo narečna besedila, po drugi pa jezik raziskujejo, kar je bistveno pri ustvarjanju novih pogledov na jezik.

Gostje okrogle mize poudarjajo, da je knjižni jezik tisto, kar nas združuje po vsej Sloveniji in še dlje. To je tisti stični sistem, ki ga imamo. Če bi se sporazumevali samo z narečji, bi nastala zmeda. Narečja oziroma socialne zvrsti jezika pa ustvarjalci vse bolj vključujejo v filme in nadaljevanke. Tako se želijo približati gledalcem, kajti v teh okoliščinah knjižni jezik ne deluje pristno, ampak nekoliko izumetničeno.

Zgodbo o slovenskem jeziku so zapisali jezični možje in žene. Oblikujmo in negujmo njeno nadaljevanje tudi mi. V Toporišičevem letu in tudi po uradnem izteku le-tega. Bodimo ponosni na to, da govorimo slovensko. Z Avgustinusovimi besedami: »V tebi mora goreti, kar želiš zanetiti v drugem.«

 

Mateja Kus, odnosi z javnostmi

Pojdi nazaj