V noči knjige so zašelestele breze

Padla je noč, zasvetile so luna in zvezde, zašelestele so breze … Vse to je na leposlovni oddelek Knjižnice Brežice privabilo prijatelje knjig.

Belo krajino – čarobno, skrivnostno in lepo – nam je predstavila Ivana Vatovec. Po rodu Belokranjica, ki že vrsto let živi v Brežicah, še vedno pa se rada vrne v nedrja svojih rojstnih krajev. Spoznali smo mitološkega junaka Zelenega Jurija in belokranjske ljudske običaje, ki jih je Ivana pospremila s spomini na otroštvo in mladost. Dotaknili sva se tudi različnih razlag o izvoru imena Bela krajina. Slednje je morda povezano s prevladujočo belino apnenca, ki daje osnovni pečat kamnitemu kraškemu površju. Pokrajina se lahko tako imenuje tudi po značilnih belih brezah, ki prevladujejo v belokranjskih steljnikih. Nekateri pa njeno ime pojasnjujejo z belino belokranjske narodne noše. Tako razlago nam ponuja tudi dolenjski pripovednik Janez Trdina: »Kranjci živijo onstran Gorjancev, od ostalih pa se ločijo po beli noši.« »Bela Kranjska« se je kasneje preimenovala v Belo krajino.

Druženje smo v nadaljevanju literarno obarvali s predstavitvijo romana Kjer šelestijo breze. Roman je konec lanskega leta na tristotih straneh izšel pri Mohorjevi založbi v Celovcu in ima osebno, posvetilno noto. Ivana ga je posvetila posebni ženski – svoji mami.

Roman govori o odhodu številnih Slovencev po drugi svetovni vojni na izpraznjena posestva v Vojvodini. V Gudurico, banatsko vas blizu romunske meje, kjer so do tedaj živeli napredni nemški kmetje, se spomladi leta 1946 sama odpravi junakinja romana, Iča. Po desetletjih garanja za blaginjo obupa in se z družino vrne domov v Slovenijo. Prepletajo se dogodki, izrisujejo liki kmečkih ljudi, njihovih značajev, glavna junakinja pa vdano vleče svoj voz, nenehno natovorjen z delom, skrbmi, težavami in vendar tudi s svetlimi dnevi.

Ivana s poglavjem poimenovanim po Iči začne in zaključi roman. Vmes opisuje navidezno trdnost otrok ob odhodu, železniške postaje in vožnje z vlakom, ob katerih se zdi, da se je z vonjem vlaka spojilo pričakovanje nečesa lepega. Kolesa ob tračnice udarjajo svoj ritem in zdi se, da sprašujejo »Kam greš? Kam greš? Kam greš?«.

Ivana nam je zaupala, zakaj se je odločila popisati to tematiko, kako se je ob tem počutila, koliko časa in kako oziroma na kakšen način je zbirala podatke. Prebrala nam je najljubša, zelo zgovorna, odlomka iz romana, pogovor pa sva navezali tudi na njeno ustvarjanje, odnos do slovenščine in dnevu oziroma noči primerno – knjig.

Ivanina prijatelja Elizabeta in Dragutin Križanić sta »piko na i« temu čarobnemu večeru dodala z glasbo. S pesmijo Dve beli brezi sta nas popeljala v naravo, na čudovito jaso. V posebne, nedotakljive svetove pa s pesmijo Vsa si pesem, verzi iz ene od pesniških zbirk naše gostje Ivane Vatovec, ki jo je prav za sobotni večer uglasbila Elizabeta Križanić.

Obkroženi s knjigami smo obiskovalcem podarili znanje, s podarjenim cvetom pa lepoto. Ob tem se za donacijo iskreno zahvaljujemo Cvetličarni Žičkar iz Brežic.

Pregovorno pravimo, da se ljudje radi vračamo domov. Z Ivano sva se med pogovorom vsaj za hip vrnili v njen rojstni kraj. Besede so med knjižne police sprejele roman Kjer šelestijo breze. Streho nad glavo oziroma dom pa smo s sobotnim večerom ponudili tudi noči knjige, ki smo jo v takšni obliki v Knjižnici Brežice letos izvedli prvič. Na vprašanje »Biti ali ne biti?« smo odgovorili z nočjo knjige. Na ponovno snidenje ob letu obsorej.

 

Mateja Kus, odnosi z javnostmi

Pojdi nazaj