Zaključek bralnega krožka Beremo z Alenko Šet v Knjižnici Brežice

OB ZAKLJUČKU BRALNEGA KROŽKA V KNJIŽNICI BREŽICE

Stopi z menoj na čudežno preprogo, na izlet v svet besedí, kajti branje, to dolgo, čarno potovanje vase, iščoč žarptico, pušča v duši neizbrisljive sledi, tke nove motive za žive pravljice, ruši brezbrežja med resnico in bajanji.

H. Cestnik: Opus pyralidae

Mimo je šolsko leto pri bralnem krožku, vendar branje ostaja z nami – vraslo je v nas globlje kot kdaj koli prej.

Zbirali smo se, ne da bi šteli četrtke (bilo jih je petnajst), ne da bi ocenjevali knjige (različni bralci beremo različne knjige, kajti v besedilih iščemo sebe), ne da si ne bi zaželeli nadaljnjega druženja. Izbirali smo leposlovno bogastvo in prebirali posebne, posamezniku na kožo pisane besedne dragotine.

Načrtno smo brali pesmi indijskega nobelovca Tagoreja, dela Cirila Kosmača, Severni sij Draga Jančarja, Namesto koga roža cveti Ferija Lainščka ter Cankarjeva dela, predvsem smo se posvetili njegovim črticam. Ob zaključku druženja smo šli na ekskurzijo v Vrhniko – na Klanec – in k Močilniku.

Člani ob koncu bralskih srečanj pod okriljem brežiške knjižnice ugotavljamo, da smo kot bralci napredovali. Da moramo imeti za branje leposlovja veliko izkušenj (bralskih, življenjskih), odprto srce, znanje molka. Da je leposlovje nadgradnja vseh drugih besedovanj. Da besedne umetnine bogatijo duha. Da se leposlovje ne more primerjati z "ničimer", a da bi ga razumeli, moramo poznati veliko"drugega".

Da je knjiga prijateljica duše. Da z njo razvijamo svojo domišljijo in bogatimo medčloveške odnose. Da je dobra knjiga najboljša družba, ki vodi k modrosti, sočutju, radosti ali koristnosti. Da je kot naočniki, skozi katere opazujemo svet. Da povezuje stare in mlade, hitre in počasne, poleti in pozimi – v iskrivi domišljiji. Da branje omogoča učenje, pustolovščino, sanje, domišljijo in raziskovanje, kajti vstopiti v svet branja pomeni skočiti (ali zgolj pokukati) iz lastnega notranjega sveta v duhovni svet drugega, ki daje na razpolago svoje misli, vedenje, spoznanja; od njega lahko vzamemo, kar koli želimo. Tako bogatimo svoj duhovni svet. Da je branje za duha to, kar je telovadba za telo. Z njim oblikujemo svojo osebnost.

 

Da smo se od prvega do tretjega v mesecu in od tretjega v enem do prvega četrtka v drugem mesecu veselili novih snidenj in izmenjevanja mnenj o knjigah, piscih, pripovednih osebah ter svojih občutkih in čustvih. Zelo doživete so bile urice poezije. Mimogrede smo paberkovali še za drobci iz literarne teorije. Vsak bralec ima svoje obzorje, v skupnem branju pa si ga razširi. Zaradi tega dejstva smo se mnogi čudili in se nad njim veselili, in to vedno znova.

V različnosti čtiv in mnenj smo odkrivali bogastvo zase: nosimo ga s seboj in ga sejemo dalje.

 

Na ekskurziji smo se dogovorili, da bomo v prihodnjem letu najprej začeli z branjem Kralja ropotajočih duhov, ki ga je napisal Miha Mazzini. Tako bodo vse poletje v nas /s/ladke sanje. Tako kot letos se bo tudi vnaprej vrtel mlin s stopami; poslušali bomo pršenje besed po lastnem izvoru.

 

Bralski zanesenjaki z mentorico

Pojdi nazaj