Sodelovanje s Knjižnico Brežice

V Knjižnici Brežice smo ponosni na domoznanske vsebine, ki jih hranimo. Izpostavimo lahko akademika prof. dr. Jožeta Toporišiča, domačina z Mosteca, s katerim smo sodelovali ob njegovih življenjskih jubilejih. Ob 80-letnici je na strokovnem oddelku, kot je sam dejal, dobil svoj kot, darilo za akademikov 85. rojstni dan pa je bila predpremiera dokumentarnega filma s preprostim, a zgovornim naslovom Toporišič. Takšen je on tudi bil.

 

Toporišičev kot v Knjižnici Brežice

Predpremiera dokumentarnega filma Toporišič - Samotni hodec skozi neprijazni čas

Nekaj dni pred akademikovim 85. jubilejem smo v Dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice pripravili premiero filmskega poklona temu jezikoslovcu, čigar ime je postalo sinonim za slovenščino, slovnico in vse, kar sodi k poglobljenemu obravnavanju jezika. Prav zato film nosi kratek, a zelo izpoveden naslov - Toporišič.

Scenarist in režiser filma Slavko Hren je želel Toporišiča predstaviti kot velikega znanstvenika, ki je preživel marsikaj in je svoja jezikoslovna spoznanja branil na vsakem koraku. »Nekako pokazati človeka za tem znanstvenikom, poiskati njegove korenine v krajih, od koder prihaja, z ljudmi, s katerimi je živel,« je takrat povedal za Odmeve.

Dokumentarni film je posnela ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija. Film je nastajal na glavnih postajah portretirančeve bogate in zanimive znanstvene ter pedagoške poti. Pomemben del filma so posneli tudi v tujini, v Gradcu in v Zagrebu, kjer je akademik po dokončanem študiju preživel enajst let in tam deloval kot lektor za slovenščino. Zanj prostora na ljubljanski univerzi tedaj ni bilo.

Toporišič v filmu z grenkobo pripoveduje, kako se je trudil priti v slovensko znanstveno ter pedagoško okolje in kako mu je po dolgih letih to končno tudi uspelo. Tudi o tem, kako je tekla njegova karierna pot v Sloveniji, pogosto povezana s potovanji po svetu, saj je postal pravi ambasador slovenistike in gostoval na univerzah po svetu, ter koliko časa je preteklo, da so ga sprejeli v SAZU, zakaj se je tako polemično boril za uveljavitev svojih znanstvenih pogledov na jezik in kaj vse je v ta namen spisal v zadnjih šestdesetih letih.

O portretirancu v dokumentarnem filmu spregovorijo tudi njegovi sorodniki z Mosteca in poznavalci iz Brežic, oba sinova, Andrej in Tomaž, akademiki Zinka Zorko iz Maribora, Matjaž Kmecl, Franc Zadravec, Erich Prunč iz Gradca, Marko Jesenšek, Velemir Gjurin, Helena Dobrovoljc, tedanji študenti slavistike oziroma slovenistike na ljubljanski univerzi in drugi.

 

Toporišičeve izjave:

Akademik je na premiernem predvajanju dokumentarnega filma v Knjižnici Brežice uvodoma dejal: »Slovenščina ni težek jezik.«

»Dokumentarec mi je všeč. Čeprav je izpadel kot ena velika hvala, preveč hvale,« je dejal skromno in dodal, »moj glas se je spremenil, to ni več isti Toporišič, ki je včasih stopal tako ostro. A jeziku sem ostal zvest.« Bolj kot mnogi med nami.

»Imate dostojne naslednike?« je bilo eno izmed vprašanj po premieri dokumentarnega filma. Glas je res drugačen, a Toporišič občasno še stopi ostro: »Bolje, da me tega ne bi vprašali. Marsikdo bi lahko bil, pa ni.« Kritiki si bodo ob prebiranju zadnjih stavkov mislili svoje. A ne glede na njihova razmišljanja je jasno, da slovenski jezik potrebuje naslednike slovenistov Toporišičeve generacije. Vse teme še niso obdelane: »Še se da veliko narediti, od slovarjev, slovnice, besedoslovja do naglasa. Kar se tiče narečij, še zdaleč niso vsa obdelana tako, kot bi bilo potrebno.«

 

Toporišič - prireditev v počastitev slovenskega kulturnega praznika 2015

Na večeru spominov, 18. decembra 2014, v brodarski hiši na Mostecu, ki so ga domačini posvetili preminulemu sovaščanu prof. dr. Jožetu Toporišiču, je civilna iniciativa Mostec med drugim predlagala, da slovenski kulturni praznik v letu 2015 ter 2016 v občini Brežice posvetimo spominu in delu prof. dr. Jožeta Toporišiča. V Knjižnici Brežice smo prisluhnili predlogu. Letošnjo prireditev v počastitev slovenskega kulturnega praznika smo posvetili akademikovemu spominu in delu.

Razmišljali smo, kako združiti dve tako izjemni osebnosti, simbola Slovenije in slovenstva – dr. Franceta Prešerna in prof. dr. Jožeta Toporišiča. K sodelovanju smo povabili dve okoliški šoli, in sicer Osnovno šolo Cerklje ob Krki in Gimnazijo Brežice.

Prireditev s preprostim, a zgovornim naslovom je v četrtek, 5. februarja 2015, potekala v Dvorani Savice Zorko. Direktorica Knjižnice Brežice, mag. Tea Bemkoč, je uvodoma pozdravila člane jezikoslovčeve družine, obiskovalce in nastopajoče. Dejala je, da se je v začetku decembra poslovil izjemen mož. Osrednja osebnost jezikovne slovenistike, eden največjih slovničarjev v zgodovini slovenščine.

Hana, Maša, Nives, Eliška in Zala, učenke Osnovne šole Cerklje ob Krki, pod mentorstvom Jasmine Vučič, so nas ob zvokih Kreslinove O, Vrba popeljale v čas Prešernovega otroštva, v Vrbo na Gorenjskem. Dijaki Gala, Kaja, Luka, Damijana, Patricija in Tim pa so nas s prikazom dogajanja v šolskih klopeh in uporabo slenga, žargona, argoja ter moščanskega narečja na preprost in nazoren način seznanili z neknjižnim jezikom, ki se mu je prof. dr. Jože Toporišič tako rad posvečal.

Citre so bile nekoč doma skoraj v vsaki hiši na Slovenskem. Ljudski godci so nanje igrali že v davnih časih. Rad jim je prisluhnil tudi akademik. Tokrat je čudoviti zvok citer zazvenel izpod rok Anje, tudi dijakinje Gimnazije Brežice.

Svoje izkušnje študijskih dni so z nami delile nekdanje jezikoslovčeve študentke, Mira Jesenšek Urek, Judita Marolt in Marjana Milekić, sedaj profesorice slovenščine na brežiški gimnaziji. Kot študentka slovenistike na mariborski Filozofski fakulteti sem večkrat slišala sledeči uvod: »Po Toporišiču ...«. Ravno to je v enem izmed intervjujev izpostavil tudi prof. dr. Marko Snoj. Dejal je, da Toporišič v Sloveniji ni zgolj ime, je pojem, v ljudskih ustih predvsem pojem pravilne slovenščine. Marsikdo z izrečenima besedama »po Toporišiču« misli na pravilno, knjižno, zborno slovenščino. Profesorica Mira Jesenšek Urek je nekoliko dopolnila to mišljenje. Med pogovorom nam je zaupala, da jo je akademik naučil, da mora spoštovati svoje narečje. Tudi sam se je rad pogovarjal v svojem, tj. moščanščini. Profesorice pravijo, da imajo dijaki radi pouk slovenščine, svoj materni jezik, kljub temu pa vsaki generaciji, ki odhaja, na srce položijo, naj ga še naprej negujejo. Naj skrbijo zanj in v tem globaliziranem svetu vsekakor ohranjajo materinščino. Na nas je, da bomo še naprej cenili bogato zapuščino.

Nagovorila nas je tudi predstavnica civilne iniciative Mostec, Mojca Savnik Iskra.

Dogajanje med šolskimi klopmi smo torej prestavili v knjižnico. Veseli smo, da nam je uspelo združiti več krajevnih ustanov in generacij. Skupaj smo pripravili prijeten večer.